petek, 19. julij 2013

Preko Jadrana (BRINDISI - VIS)

Petek, 19.julij

8:00   Dotočiva goriv in že zapuščava Brindisi. Etapa bo dolga cca 170 milj, računano po karti, v praksi pa vemo kako je to. Verjetno prideva v Komižo na Visu v soboto zvečer, kjer nas bodo čakali Nejc, Matej Urška in še kdo na barki "TAVEUNI".....Nova barka z novim kapitanom Matejom. Barka je dobila ime po enem od Polinezijskih otokov....vendar kapitan še nima "kikle za okoli riti..."



15:00   Od dvanajstih naprej že orcavo jadrava. Zamišljena taktika je razvidna iz spodnje karte….in je: če bo le možno orcati ob Italijanski obali proti Viestu in se tako izogniti gostoti tranzitnih ladij ponoči. V višini Viesta narediva bordado v desno, po čim krajši poti prečiti tranzitno območje in nato poskušati čim višje proti Visu….
 
Planirana pot in pozicija ob 15:00

Vse to pa so seveda zgolj pobožne želje. A ob karti vetrov, se to zdi dokaj verjetno. Res pa je, da si ne moreva privoščiti počasnega premikanja.

Za enkrat je dobesedno sanjsko. Nikjer nikogar…Za čuda se tudi Italijanske obale, kljub bližini ne vidi….samo Morje… Morje okoli in okoli…Morje, ki ob tem postaja okrogla ploskev…Kako lep je meni ta prizor in kako ljubi občutki ob tem. Jadral bi tako v neskončnost!
 



Dobivava veter bolj iz severa in kar ne morem verjeti, da res napredujeva v zamišljeni liniji. Hitrost jadranja je sprejemljiva, 4.8 vozle. Med jadranjem je lažje stabilizirati argolo s privezom (nadomestek pokvarjenega avtomatskega pilota) in tako sem spet »mobilen«. S Ksenijo sva dogovorjena za neprestane menjave na krmilu, saj bo potrebno zdržati teh skoraj 170 milj »na žgance«, kot sem rekel. Ona je svojo gvardijo pošteno oddelala in zdaj spi, jaz pa goljufam s privezom…Ponovno berem knjigo Braneta Grubarja »Kam? Drugam!«…sorodna duša…

Ženske se pa res zmeraj znajdejo...poglej ti njo, kako kormilari...



18:00  Veter upada, morava dodati motor. Glavno jadro še pomaga

19:00  Pripraviva si  večerjo; solata in pečene hrenovke. Eh, figa…zdaj ko mora biti eden ves čas na krmilu če jesti ne moreva skupaj.
 
Meni je na Morju vse lepo, še plesnov paradajz...

20:00 Ksenija nastopi svojo gvardijo. Na krmilu bo predvidoma do 1:00 zjutraj. Spremenila sva taktiko. Ne greva ob obali do Viesta, iz razloga, da tako ali tako ni vetra…Če že morava motorirati, želiva po čim krajši poti, zato voziva v kurzu direktno na Vis. Slabša stran te odločitve je, da bova hitro v kurznem področju tankerjev in ostalih velikih ladij in bova v tem področju tudi dlje ostala. A ni kaj….to je sestavni del prečenja Jadrana. Nama v prid je, da je lune že zelo veliko in da je s tem tudi lažje opazovati dogajanje in »bližnja srečanja….«

Spim…in se zbudim..pa spet zaspim in tako naprej….Kakšenkrat me Ksenija pokliče za »kozultacijo« kaj naj naredi….«ker se veliki brat« ne sekira za najino prisotnost v tem področju…Miru mi ne da tudi dejstvo, da postaja Morje tudi vse bolj valovito. V prednji kabini me prematava ko opico. Obeta se živahna noč…

Sobota 20. julij

01:00  Komaj dočakam svojo gvardijo. Običajno nimam problemov s tem, Kseniji popolnoma zaupam in svoje termine prespim kot polh. Tokrat pa sem zbujen še predno me moja posadka pokliče. Ksenija ob predaji pove, da je niti za trenutek ni matral spanec, ker toliko prometa kot ga je bilo v teh urah, še nisva imela….Krasno!  Lep poligon sem izbral…

02:00   Jaz imam več sreče, mene »napadejo« samo tri velikanke in še to imam srečo, da take vrste, pri katerih takoj lahko opazim barvo pozicijske luči in vem v katero smer gre. Ena je bila tipa, kot se hecam »Las Vegas«, kar pri meni pomeni veliko turistično »kruzarko«, ki je osvetljena kot božično drevesce, veš samo, da je vse bližje, nimaš pa pojma v katero smer se giblje…

Kot prikazni se pripeljejo ladje mimo tebe...
 
3:30    zdi se mi, da me tišči….

3:40    nič več se mi samo ne zdi, ampak vem, da se mi mudi lulat….Ksenija spi in zasluženo počiva, jaz pa ne smem spustiti iz rok argole (krmila). Kaj naj naredim?

3:50  delam se da se mi ne mudi in razmišljam, kako bi zadevo rešil

3:55   tišči me že tako, da moram skoraj s prsti »na vrhu« tiščati, kot na »šlaufu za vrt zalivat….

4:00     »posc...« se bom….

4:03    šine v glavo rešila ideja…..Kapitan potegne iz hlač nož (priporočam Leatherman _Skeletool :)), odreže prazni bibitki, ki je na »dohvat ruke« grlo….in ..tečeeeeeeeee…….aaaaaaa…….blaženost. Predno izpraznim vsebino v morčita….bibitko še malo podržim v rokah…tako lepo pogreje….

A ni to bila vrhunska ideja? A ni to vrhunska improvizacija za take priložnosti? Vem, vprašali boste:   » Kaj pa punčke?« No problem…za njih isto, samo da bibitki ne rabiš odrezati grla….. a ha ha ha ha!

Komaj dočakam dan. Malo po tretji zaide luna in vidljivost je sedaj bistveno slabša. Sonce vzide ob 5:30. Zdaj mi je še bolj jasno po kakšni pogojih se voziva….valj je kar spoštljiv.

8:00  Dvigneva jadra, prvo kratico glavnega in skrajšano prednje….Še vedno sva v višini Viesta. Mater, pa kdo je ta italijanski škorenj tako dolg naredil ? Nimava kaj,  kot maksimalno orcati. Barko pošteno nagiba in preliva. Včeraj sem skakal še nag, danes pa kompletna jadralna obleka…Vetra je za štirico (4 bofore), valovi pa so, tu zunaj sredi Jadrana mnogo večji kot bi bili v priobalnem delu. Vse se peni okoli barke. V notranjosti pa leti vse po zraku, kar ni na svojem  mestu…

Jutro pričakava v popolni bojni opremi. Čaka naju orca


 10:00   Počasi se mi slika v glavi jasni. Za j…sem! Ni bil prav, da nisem realiziral plan, kot sem ga v startu imel. Morala bi do Viesta. Imela bi boljši izhodiščni kot zjutraj., ko je pihnil NW. 
 
Pozicija ov 10:00

Privoščila bi si lahko lepo jadranje….tako kot sem ga predvidel (budalo). Tako pa v poziciji,v kateri sva nabijava maksimalno orco. Ob velikem valu pomeni to nenehno zabijanje in zmanjševanje hitrosti. Ugotoviva preprosto dejstvo:.manjka nama en dan. Zdaj bi bila edna pravilna odločitev spremeniti plan, ni iti na Vis, ampak na Lasto. Vendar, dogovorjena sva s najinim Nejcem in ekipo, da se dobimo na Visu in dejstvo je, da morava naslednji dan v Trogir…Najin dopust na Raci se izteka, Vinko in Sonja (solastnika Race) pa prihajata na menjavo.

Veter kasneje rahlo oslabi, tudi val se poleže. Realnost je, da rabiva hitrost, da prideva še v znosnem času zvečer v Komižo. Morava si pomagati z motorjem.

Utrujena sva, dopoldan ugotavljava, da ima Ksenija v nočni izmeni 5 ur za sabo, jaz pa 7.  Pred nama pa je še cel dan do noči…..ko krmilo ne bo smelo biti za trenutek brez ene od najinih rok…56 milj imava še do Visa. Če bi imela čas bi bila danes edina pravilna odločitev Lastovo. Do tja bi super jadrala in imela samo še 31 milj….Ni kaj. Za nama je doooolgo potovanje. Zdaj veva, da je prioriteta samo še urnik….

15:00  Po zgledu radijske kolumne »Zapisi iz močvirja«, ki se vedno začne z »Sedim v močvirju in razmišljam…« nadaljujem z opisom svojih občutkov:

Sedim ob krmilu, kot »Kristus na križ pribit« in razmišljam:

Jasno, nimam kam. To je moja gvardija in obsojen sem na držanje »argole« (ročica krmila)  in krmilarjenje. Avtopilot je pač krepnu…Sedim in mirujem….in to jaz, ki imam vedno »mevle v rit« in sto idej. Mene so »najdel«, da mirujem….

In se spominjam: Enkrat v tem dopustu…ne več kje in kdaj, vseeno. Nisem se počutil »top«. Nič me ni razganjalo…Nisem vrtel muzike, nisem skakal po barki in kar je bil dokončen znak bolezni….niti špricer mi ni šel….Sedel sem v kokpitu in bil tih, kazal Kseniji rdeče pikice po telesu…Skratka nenormalno umirjen sem bil in ugotavljal, da sem verjetno zbolel....Ksenija pa je izjavila, da je blažen mir pred mano, da sem vsaj enkrat normalen, o rdečih pikicah pa, da jih ima ona na moj račun marsikdaj….

Izkazalo se je, da sem na kratko prebolel manjšo virozo…Dan kasneje, ko sem navil glasbo in si odprl Mythos je bil Ksenijin komentar jasen: »Zdrav si!«

In v teh dneh, ko sem pribit na krmilo….se počutim, kot da mi imel virozo…
 
19:30   Šest milj pred Komižoooooo!!!!!! Spijeva še eno nostalgično "OUZICO"
Pred Komižo si nazdraviva še enkrat nostalgično z OUZO...

21:00    Priveževa se na bojo.....te doooooolge etape je konec, najinega letošnjega potovanja pa še ne čisto.

Večer preživimo skupaj s posadko "TAVEUNI" v kateri je tudi najin sin Nejc. 

 


 Povabljena sva na večerjo v viško "Jastožero...."  Doživela sva pravo kulunarično razvajanje, ki bi si ga sicer težko privoščila....

.....marinirani inčuni, karpačo tune, gof v marinadi, hoba v solati za hladno predjed; škampova juha, školje na buzaro za toplo pred jed,  jastog na žaru in hlap s testeninami "na crno", kot glavna jed......in vrhunski vinček.....a joj a joj a joj kako vse slastno..... /hvala TEVEUNI za vse/!

Pogled pa je uhajal ven, k skoraj polni luni....misli so sem in tja pobegnile k samotnim nočem....

V noči med sredo in četrtkom sva izplula iz Krfa. Včeraj, v soboto, sva priplula do sem, do Komiže....Ko sva stopila na trdna tla se nama je tako majalo....da sva se skoraj morala prijeti za zid....
   

5 komentarjev:

  1. Hahaha, smo ze v pricakovanju...
    TAVEUNI

    OdgovoriIzbriši
  2. A ze zapalimo vatromet? Lp, N

    OdgovoriIzbriši
  3. Lahko zaupate, katere ja ta viska jastozera (ime gostilne)?

    Hvala ze vnaprej...

    OdgovoriIzbriši
  4. Vidim, da so se pocedile sline, ha ha ...Več info o Komiški Jastožeri na:

    http://www.jastozera.com/

    ...pa lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši
  5. Vidim, da so se pocedile sline, ha ha ...Več info o Komiški Jastožeri na:

    http://www.jastozera.com/

    ...pa lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši