Popoldanski rodeo s sevorozahodnikom in valom v čelo

Ponedeljek 15. julij (Meganision – Paxos)

Ni kaj, potrebno so bo počasi premikati prosti severu….a joj a joj a jo »kako bode…« Včerajšnji dan je bil spet en od tistih iz serije….«po kapljicah v Grčiji«. Zadovoljna sva z režimo plovbe, ki jo imava letos. Tako sva si tudi predstavljala. 

Spokojnos v zalivu!

Zaliv zapuščava že pred sedmo. Danes je dolga pot pred nama, približno 45 milj. Po miljah sicer ne veliko, a veva, da bova popoldan »fasala v čelo…«

Spet greva po Levkaškem kanalu. Do sem ne preostane drugega kot motor. V Levkasu se veževa na obalo, neposredno pred trgovino, kar nama ustreza, saj načrtujeva zadnjo oskrbo. Menjam tudi olje v motorju. Ja, na tako dolgem potovanju se tudi motornih ur nabere. Pojeva še najin omiljeni »Pita Gyros«, ga poplakneva z Mythosom in že sva preko mosta. 

 

Pita Gyros...mater, kaj si slasten...!

 Zdaj naju čaka več kot 30 milj orce in vala, temu se ni moč izogniti. Vetra ni več kot 4 Bf, a na odprtem seveda naredi to spoštljiv val. Polovico te razdalje prejadrava. Prvo krajšavo glavnega pripraviva že v startu, a se kmalu izkaže, da sva po nepotrebnem prepočasna. Dvigneva vse. Jadranje, za vriskat. Ko kasneje skočim malo na mail in tam pa po naključju »srečam« in malo »pochatam« še mojega prijatelja Jurčka Šventa, so emicije že kar prepolne. Vriskava, vpijeva, mahava…Jao Jure, ti me zmeraj najdeš v momentu in podžgeš moj karakter do amena…Generacijske razlike v takem trenutku ni…so sam sorodne duše….

Najin kurz 295^o je žal tudi smer, iz katere prihaja veter in val. Pot pred nama je predolga. Vetra v bistvu ni veliko in ne pojačuje, a iz bordade v bordado….hm…ni šans. Tako ne prideva do jutra.  Potrebno se je torej soočiti z dejstvom, koristiti poleg skrajšanega jadra še motor in forsirati v smer, komor preprosto morava….

Barka poskakuje kot nora. Hitrost pada na 2,5 vozla, včasih tudi manj. Jadro je spuščeno, nima nobene vloge več. Ne šprica…preliva naju. Vsake toliko dobesedno sklonim glavo, da ne dobim »vedro Morja v faco«. 

 

Ne šprica....preliva naju....

 Vozim "na roke", za avtopilot bi bila ta prehuda. Ksenija s kapuco na glavi nastavlja hrbet prelivajočim valom. Že zdavnaj sva ugotovila, da ji pretirano gibanje barke ne prinaša več slabosti…je pač treba za več dni na Morje, ha ha….Pogled na karto daje vendarle upanje, da se približujeva Poxosu. Opustim prvotni plan, zaliv Lakka na severu. Tja bi z dano hitrostjo prišla sredi noči. Izberem alternativo, zaliv na jugovzhodu, ki ga že poznam. Tako je vse predvidljivo. Čim manj neznank rabim  do konca dneva. Potrebna je le vztrajnost in potrpežljivost in tega imava na zalogi, po vseh teh miljah dovolj. Zavijam namenoma iz kurza, da bi čim hitreje prišel vsaj malo v zavetje otoka….ki pa….jebemu….m….kot da ga kdo premika naprej….

Že zdavnaj sem nekje izjavil, da »Morje ni samo Meri Cetinič….«, tako to je. Če Morje ljubiš, s tem računaš in potrpiš. Vsega hudega je enkrat konec…

Ob devetih zvečer spustiva sidro v mirnem zalivu. Natočiva si hladno »Uzo«, da poplakneva dan, da poplakneva sol iz sebe... 

Zvečer pa vendarle spet mir...