Četrtek
11.julij
Kako so naši vtisi odvisni od doživetij. Letos mi
Itaka ne bo ostala v tako lepem spominu kot lani….Zdaj vem, da sem lansko »sliko«
idealiziral. Seveda je lepo pripluti sem, a kdo ve…morda je v bližnjem Frikasu
lahko ravno tako zanimivo…
Oskrbiva se še in zapuščava Itako. V stiku sem s
prijateljem Janezom Polajnarjem, ki mi kot vedno, če ga pokličem prijazno razloži
vremensko situacijo in možen razvoj za naprej. Pomiri me z razlago, padca pritiska. Hvala Janč, kot vedno!
Izplujeva, Najprej pričakovano motorirava, veter
imava v čelo, kolikor ga seveda je (pri trm mislim na veter seveda…čela je
vsekakor čedalje več, ha ha…). Uživava ob
pogledih na nešteto prekrasnih plaž, ki so na tem delu Itake….a takih pogledov
sva pravzaprav že vajena. Tu je to nekaj normalnega. Izbereva eno od njih tudi zase,
kot pavzo na poti, uživanje v »smaragdni vodi«, poležavanje na njenih belih
klamenčkih…
Nadaljujeva s plovbo. Malo po četrti uri sva na jugu
Itake. Dobiva severozahodni veter iz kanala med Kefalonijo in Itako….pravzaprav
je v tem kanalu že vse belo….klasična popoldanska scena tu. S polnim glavnim
jadrom in malo skrajšano genovo spet letiva kot hudič….Popoldansko jadranje tu
v Ionskem delu Grčije izgleda tako, kot bi te nekdo »s fračo ustrelil v rit« in
nato letiš kot »sneta sekira«….in gre gre gre….pod 6 vozlov ne gre. Vse okoli
tebe je pa belo, razpenjeno…tako pač je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar