Italija (Brindisi) – Grčija (Othonoi) - opis poti

Ponedeljek 1.julij - torek 2.julij

Po zajtrku se preselim v prostore jadralnega kluba Lega Navalo, kjer imajo dober kapučino in prost dostop do interneta, ki ga potrebujem. Kar domač sem že tu. Oddam zadnje zapise na blog, pogledam vreme in že (bom namesto Ksenije kar sam komentira, da pri meni »že« pomeni cca dve uri J, »če fejst divjam« ha ha) sem pripravljen za novo etapo. Nisem popolnoma prepričan kje jo bova zaključila. Ena varianta je, da greva naprej samo cca 40 milj, do mesta Otranto, tam prespiva, da se izogneva noči in gostemu prometu velikih ladij ter zgodaj zjutraj prečiva zloglasna Otrantska vrata. Druga, da po prvih miljah oceniva pogoje in se o nadaljevanju poti »na vodi«, razmeram primerno, odločiva. Malo pred enajsto vendarle izplujeva. 

 

Adijo Brindisi

Pričaka naju rahlo »krestavo« Morje, kar ne preseneča. Štiri bofore vetra (11-16 vozlov) ni nič, ko pa ima veter za sabo že dolgo prosto pot, seveda naredi nekaj vala. Pa vendar, vse skupaj obeta dobre jadralske pogoje. Pričakovati  sicer je, da se bo veter še malo okrepil,  a ne pretirano. Smer v pol krme nama ustreza, če le ne bo preveč valjalo. Dobro napredujeva. Veter čez čas malo upade, vse pripravim za dvig špinakerja, a se vendarle premislim, saj bi bila vožnja špina v tem, kar živahnem Morju prezahtevna. »Morči« je očitno razumel kritiko in postregel za malo konkretnejšim vetrom. Hitrosti so vzpodbudnejše. Pod 5 vozlov se ne voziva več. 
 

In spet srečanja s starimi znanci....

 Visoko nad mestom Otranto sva še. Vabi kratka razdalja do konca etape današnjega dne v primeru odločite da tam prespiva. Po drugi strani pa se zastavljajo logična vprašanja: »In zakaj bi se ustavila? Pogoji so ok, zakaj bi torej prekinila plovbo? Imava marsikatero nočno etapo že za sabo, gvardije so utečene..sicer pa jih danes niti ne bo potrebno, saj ne bi vozila do jutra…« Tako nekako glasno razmišljava in hitro oba ugotoviva, da greva raje kar naprej direktno v Grčijo. Pozno popoldan postaja  jasno, da se je veter pričakovano okrepil iz 4 na 5 Bf (vedno znova ugotavljam, da je Boforova skala za opis jakosti vetra v primeru, ko ne razpolagaš z inštrumentom za merjenje, še najbolj uporabna, saj predstavlja nek razpon jakosti, tako kot tudi sicer v naravi je), da je dejstvo da imava nekaj vala in da ga pričakujeva v Otrantu še več. Kljub prvi krajšavi glavnega jadra, ki pri obstoječem stanju morja predstavlja manj valjanja, najina hitrost že dolgo časa ne pade več pod 6 vozlov in tudi kasneje ne, ko skrajšava malenkost tudi prednje jadro. Krajšave raje narediva še v mraku, da bi bilo nočnih telovadb po palubi čim manj. Vozim že dolgo časa »na roke«. Avtopilot ima predolg odzivni čas in barko po valu navzdol preveč zaniha. Seveda je potrebno sedaj »v piko« voziti po kompasu, kar je naporneje…sploh še, ko so pred tabo še ure plovbe. Pa vendar je vse skupaj en sam užitek. Imam občutek  da je barka padla v trans in jaz z njo vred. Z lahkoto sva dosegala hitrosti 7 vozlov in več, inštrument je pokazala tudi 8….ola laaa…, a vse poteka elegantno, kot balet,  brez sil na krmilu in brez mučenja naju. Vsake toliko zaglisirava po valu navzdol. Jasno je, da bo to hudičevo hitra etapa. Jakost vetra ostaja nespremenjena, kar deluje pomirjajoče. Val seveda je in…«mater mu cigansko«…ni ga malo. V noči je vse še drugače. Če ga v okolici bolj slutiva kot vidiva, ga pozicijske luči v neposredni bližini jasno osvetlijo in poudarijo bele pene. A letos je val že najin stalni spremljevalec in funkcionirava z njim.

Barka dobesedno drvi v noč, midva oba zunaj, opremljena z samonapihljivimi rešilnimi jopiči, pripeta z varnostnimi vponkami, tako, kot se v takih primerih postopa…ne zato ker si v nevarnosti, temveč zato, da ne bi bil  v nevarnosti. Izpade besedna igra, a ima lahko dramatično ključni pomen.

Če ne bi imela »želje, volje in jajc« bi lahko bila še vedno v Vrsarju, midva  pa sva tu v Otrantskih vrat…in ko jih »zapreš za sabo«, si v Grčiji….
 

Ksenija, zanesljiva posadka!

Polnoč je! Nad nama eno samo zvezdno nebo…..uuuaaaauuuuu…. Za nama je več kot 80 milj, hitrih ko hudič. Do Othonoia, prvega Grškega otoka, v katerega smo se lani zaljubili pa samo še 6.  Kalimeraaaaaaaaa Greece…Jasassssssss Othonoi !!!!!   Itak, da sem spet čist euforičen…. Ob 1:30, ko za otokom najdeva kanček zavetja, da lahko v mirnejših pogojih spustiva jadra, rečem Kseniji: »Mater, a ni škoda nehat?« Ksenija me pogleda, vem, v mislih »šlata za čelo« in mirno odgovori: »Lej, jest grem spat, ti pa mirno lahko celo noč krožiš okol' Othonoia«…Benti, pa tako sem vzhičen !!!!