Komiža – Palagruža - Italija (Brindisi)

Petek, 28.junij – sobota, 29 junij

Budilka me zbudi ob 1:45, tako je bila nastavljena. Odprem oči in si rečem: »Nič, vstati bo treba«…no ja, malo podaljška še čisto malo…spet odprem oči, tokrat odločno vstanem, vesel da bom izplul po predvidenem času. V fazi priprave, po naključju pogledam uro…hudiča…in šokiran ugotovim, da sem ipak zaspal, saj je ura že 3:30. Benti….Jaz, če vsak dan nekaj ne pozabim ali pa kam ne zamudim, očitno nisem zdrav, »al' pa sem že »krepnu«. Krepka zamuda torej. Edini plus je, da sva bila zaradi izhodnih formalnosti privezana, čakajoč na policijo, kar na pomolu in sem se še malo »gratis priheftal« na elektriko. Kapitan je torej napolnil zaloge spanca in akumulatorje. A ni to fino? Malo pred 4:00 zapuščava Komižo, s kurzom proti Palagruži.

 Motorirati je potrebno, vetra ni. Je pa ostal val iz NW, kar povzroča seveda valjanje barke. Upam, da bo minilo. Ni prijetno. Opazujem sončni vzhod, kot nič kolikokrat, in poslušam glasbo. Meni ni nikoli dolg čas, meni se vedno kaj dogaja. Dan se že dodobra naredi, Ksenija še spi. Dogovorjena sva bila, da ob dveh izplujem, vozim do jutra in me nato zamenja. No, zdaj ko je tudi kapitan tudi kar dobro naspan…so »gvardije« (gvardija= straža; dežurstva na krmilu) seveda brez veze. Kmalu mi lepo počasi zakruli po želodčku; »ma ben, bo treba kaj fruštkat«, si rečem. Prehranjevanje v živahnem morju seveda ni enostavno. Vse si pripravim v kokpitu in dam na kolena ožjo desko, namenjena takim in podobnim situacijam. Zadovoljen ugotavljam,da sem si vse pripravil »na dohvat ruke« in da lahko sedaj samo uživam in jem. Valovi izza krme vsake toliko prav seksi privzdignejo ritko barke…in se zgodi….Val butne, mene vrže in vse, tako lepo poservirano na mizici na mojih kolenih, zapušča svoje predvideno mesto. «Tiča imam namočenega v marmeladi, puterček, ki sem ga pohodil, leze ven med prsti nog, kot masa za piškote »na mašinci«, po rahlo konveksnem trebuščku je čutiti toploto šipkovega čaja….jebemu mater….ampak se mi pa res skoz nekaj dogaja…

Vožnja naprej je manj stresna. Morje se umiri. Ob sedmih pihne v pol krme nežnih 10 vozlov. Jadrava spet s polnimi jadri. Raca elegantno drsi, čeprav imam občutek, da ji gre še vedno na smeh….

Ob osmih ves presenečen ugotovim, da vidim Palagružo. Prevzame me totalna euforija, čeprav je do tja še 17 milj. Toliko let si že želim pripluti do tega »popka Jadrana«. V kokpitu sem mi pridruži Ksenija. Dobro jutro! Nima pojma, kako pester dan je že za mano…Uživava v idealnem jadranju in v pogledih na vse te Jadranske »pučinske« (zunanje) otoke, ki vse bolj izgubljajo jasne obrise, na bližajočo se Palagružo, na sluteno Italijansko obalo v ozadju in na brezmejnost odprtega Morja. Noro noro noro lepo.

Palagruža, je bila v fazi načrtovanja poti opcija. Sicer ne prioriteta, vendar želja, da jadrava mimo. In zdaj sva tu. Apetiti so porasli. Želiva si povzpeti k svetilniku. Veva, da je sidranje na Palagruži problematično, kot tudi to, da na jugozahodni strani verjetno obstaja ena boja, namenjena predvsem ribičem. Upava, na predsezono in da bova edina obiskovalce. Obvoziva vzhodno stran in se paseva s pogledi po otoški divjosti. Tu preživeti nekaj dni, imeti gumenjak, raziskovati vse kotičke, loviti ribe, mora biti res totalni odbitek. Še posebej fascinira jugovzhodni rt. Razbit in divji, da mu ni para. Vmes pokuka piramida dela otoka s svetilnikom. Uauuuu, kakšen prizor… Smo še na zemlji? 

 

Pogled proti svetilniku na Palagruži iz jugozahodne strani. Kakšna divjina!

 Pogled izza rta proti plitvem zalivu »Žalo« na jugozahodni strani otoka razočara. Na bojo, kot naj elegantnejšo opcijo za obisk svetilnika, so žal privezani policaji. Delam se bedastega in jih nekaj ogovarjam, s končnim namenom, da naju sprejmejo na bok, kar se konča klavrno. Valjda da so bili to kifeljci, ki so bili v Komiži in so se spomnili da sem delal izhod….Vprašajo me: »dali ste vi delali izlaz«? »Da«, se pohvalim in sem vesel, da imam papirje urejena. V resnici pa…Kekec naivni, da ne rečem bedasti…Seveda je policaj to vedel in samo čakal priznanje, me obvestil, da sem v prekršku, ki bo stal cca 1000 kun, ker ne da ne bi smel pristati, celo približati se uradno ne bi smel Palagruži, glede na to , da sem prijavil prehod meje. Po najkrajši poti bi moral zapustiti CRO. Vsa moja duhovičenja niso pomagala, niti to, da sem »sruta uboga«, prvič tukaj, da bi samo na kratko skočila do svetilnika in potem frrrr naprej. Odgovor je bil: »Može, ali ču vas kazniti…« benti in že se mi je zdelo da ima blokec v roki….Kaj sva hotela drugega, kot da sva zapustila najino letošnjo Palagružo. Odprla sva še mali šampanjček (ne tisti ki čaka za Othonoi…), nazdravila Palagruži in jo gledala izza krme. 
 

Odprla sva šampanjček in nazdravila Palagruži...

 Policaj je dal jasno vedeti, da je najin odhod premalo odločen in je namesto pozdrava dvakrat vžgal sireno…Hvala kifeljc, f…you! No, kakorkoli. Vredno je bilo pripluti mimo. Midva pa se še vrneva in takrat se povzpneva na vrh s pogledom, ki nima primerjave v Jadranu.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Kako naprej? Pred odhodom je bil sklep, da greva, za spremembo od lani, preko Jadrana direktno, po najkrajši varianti do Viesta Tu ob Palagruži pade druga ideja, da greva vendarle kar po sredini, direktno vse do Brindisija na jugu. Malo dolga varianta, še daljša kot lani, vendar sva oba soglasno za. Malo po dvanajsti že nadaljujeva s plovbo. Vetra je dovolj za jadranje s cca petimi vozli. Piha severozahod, kar nama ustreza. Sončno in vroče je. Kosilo si skuhava že sredi dneva. Vse se odvija, počasi, ležerno. Veva, da je pred nama veliko ur plovbe, da se bova ponoči menjavala, zato je prav, da se že čez dan nabere malo spanca na zalogo. Skratka, padeva v ritem  več dnevne plovbe.
 

Užitkarsko jadranje...a pogledi na oblake povzroča namir...

Soočava pa se tudi z realnostjo plovbe po Jadranu, kar se prometa velikih ladij tiče. Že popoldan jih je toliko, da po tri štiri kar v gosjem redu plovejo druga za drugo. 
 

Gosotota prometa velikih ladij. Štiri ena za drugo...naju sploh opazijo?

Res je tudi, da voziva midva natančno po njihov koridorju. »Valjda vidijo, da imam jadra in prednost«, se hecam, v  resnic pa sem ves čas na preži. Kako bo šele po noči? Zdi se mi sicer, da midva voziva tako daleč stran od obale, da sta njihova koridorja za dol in za gor desno od naju. Vsa tako bi bilo sklepati po šrafuri na karti. Vendar se ta teorija hitro omaja, saj se že naslednji hip pripeljeta dve velikanki točno povprek….Uf bo zoprna noč. Za povrh vsega se začne še oblačiti. Barometer je stabilen, to že, vendar najnovejših vremenskih info vendarle nimam. To je sploh en od problemov pri plovbi na Jadranu daleč na odprtem. Padeš v cono brez možnosti komunikacij…nobenega signala nimaš…ni možnosti internetne povezave za »čekiranje« vremena. Hrvaške napovedi na VHF, ne sežejo proti Italijanski strani. Italijani non stop odddajajo »securite«, »securite« in sporočajo, kje naj bi poslušal obvestila in opozorila….ko se prestaviš na predlagani kanal, pa ni nič...Nelagoden občutek, če si navajen resne plovbe in spremljanja vremena na podlagi vremenskih informacij, ki so danes razpoložljive in dokaj zanesljive.  Po drugi strani pa, ob pomanjkanju teh info spet ostriš osnovne načine pri samo napovedovanju vremenskega razvoja, kot so naravni znaki in budno spremljanje barometra…A tam daleč zunaj si tako majhen črviček in tvoja barka taka lupinica…

Ksenija pred svojo gvardijo (21:00 do 1:00) spi, da si nabere zalogo. Kar težko mi jo je zbuditi, da nastopi svojo stražo. Barometer zazna malenkostni padec pritiska, običajno to ne pomeni nič dramatičnega. A zunaj postaja vse bolj črno. Mesečine, ki naj bi sicer bila in pomagala pri vidljivosti, ni. Ob vsem tem pa ta gostota prometa veliki ladij…

Pol ure spanca sem ji še podaljšam, nato pa jo vendarle prebudim. Pred tem sem še pospravil glavno jadro, kateremu je že nekaj časa pomagal motor, zaradi premalo konkretnega vetra. Ksenija mi zaželi lahko noč, jaz pa njej čim manj težav, ter da naj me zbudi če bo karkoli….tudi če se bo počutila tesno.

Ksenija se pripravlja na nočno stražo (gvardijo)!

Noč ne dajala ravno občutka romantike uživanja in brezskrbnosti. A ni kaj. Sva dvočlanska posadka, to sva si izbrala sama. »Lahko noč«…in že se pokrivam z deko v prednji kabini…noči so hladne.

Zbudi me divje premetavanje barke. Želim si, da bi bile to sanje, a niso. Vstanem in vprašam, kaj se dogaja. Ksenija pove, da tako že nekaj časa pač je. Hudiča, kako? Saj ni jugo? Posledica burje iz druge strani? Malo daleč. Kakšna je perspektiva poti, če že zdaj skačeva kot opice. Kaj naj drugega, kot da nadaljujeva, vsaj še nekaj časa? Silim se naprej v spanec. Zaupam Kseniji in njenemu dežurstvu pri opazovanju ladij, kolikor se sploh kaj vidi…vozi tako ali tako avtopilot. Spredaj je hudič spati, ko barka poskakuje, posebej še če ob tem poskakujejo tvoje misli. Nehote se spomniš, na dejstvo, da »ne daj bože«, da kje še kaj plava na vodi, tega še tako buden stražar ne more opaziti….jao jao. Pa vendar uspem zaspati naprej.

Ksenija mi prijazno omogoči podaljšan spanec in me namesto bo 1:00 zbudi ob 2:00 Težko je vstati,a najprej kar ugotovim je, da barka ne poskakuje več. Aleluja. Ne glede nato, pa je stanje vremena slabše. Ksenija mi poroča, da je že dolgo časa opazovala bliskanje in strele. Vse naj bi bilo daleč. Grmenja se ne sšliši. Jah…ni kaj. Upajmo, da bo daleč v notranjosti Italije tudi ostalo. Barometer kaže rahli padec pritiska, vendar v več urah samo za 2 m, ne bi smelo biti hujšega. Lahko noč zaželim svoji posadki, sam sebi pa, da bi mi gvardija čim hitreje minila…Bliskanjem in grmenjem ne ponehujeta. Osvetli se celo nebo. Enkrat spodnji del neba, drugič zgornji. Strele, da se userješ, pa oprostite izrazu. Sprva jemljem to kot, »še hvala bogu, da to bližje« in se spomnim nočnega prehoda Kvarnerja pred leti, ko smo tri debele, predebele ure v eno lahko spremljali sekanje strel v Italijanski notranjosti…. Želim si podoben scenarij tudi tokrat. Žal se ne uresniči. Grmi vse pogosteje in vse glasneje. Krasno, torej se teater seli nad najino glavo…Ufffff. Proti jutru začne pokati res dobesedno v okolici. Strele so raznih oblik, Tistim, deleč stran, ki jih že ves čas opazujem in ki vertikalno segajo daleč stran (vsaj upam tako) direktno do morja, se pridružijo razne razvejane nad nami. Razmišljam, da bi izklopil vso elektroniko, vsaj tako pravi teorija. A tu pri slabi vidljivosti in gostoti prometa kakršna sicer je, si težko to privoščim. Zagrmi ko hudič tik nad glavo, nekajkrat. Začne deževati. 

Sprva malo, kmalu močneje. Vesel sem dežja, mnenja sem da se bo ozračje razelektrilo…Že dolgo je jutro. Zelo veliko dežuje. Vmes so tudi premori brez dežja. Vsakič imam  upanje, da se bo cirkus umiril. Tisto, kar je ne začetku noči Ksenija opazovala daleč na desni strani izza krme, se je očitno preselilo nad nas in se širilo naprej preko leve strani »prove«. 

 

Teater na poti do Brindisija

 

Teater na poti do Brindisija

Severozahod se je že sčistil, nad nami pa je še kar ostajala oblačna gmota, ki je povzročala nestabilnost. Padavin je bilo toliko, da je voda zastajala v kokpitu. Če sem na začetku bil še izmenično zunaj in v kabini, sem se zjutraj dokončno vdal, oblekel jadralno obleko, za katero trdim, da je v takih razmerah samo najboljše komaj dovolj dobra…in ostal zunaj. Opazoval sem jato tistih manjših igrivih delfinov, ki so mi  naredili pravo predstavo okoli barke, pred njo, za njo, pod njo. 
 

Igrivi delfini duhovičijo okoli mene, mene pa ne zanimajo...

Metali so se visoko v zrak in zganjali cirkus kot da bi bil najprimernejši trenutek za to…Malo sem gledal, nato priznal: »klinc vas gleda…me ne zanima zdaj nič, pa če se nage babe ven mečejo«…

Vidljivost je bila v fazah naliva katastrofalna. V enem trenutku sem jasno videl veliko turistično ladjo v bližini. Hit za tem je zopet prišla nova porcija padavin, ki je tako zmanjšala vidljivost, da ladje niti slutil nisi.

Morje preskuša kapitana!

Kljub vsemu; Raca je pogumno in pridno nabirala milje. Razdalja do Brindisija se je zmanjševala, številka o prevoženih miljah na inštrumentu povečevala….Že nekaj časa se mi je zdelo, da je vse ta hudi mimo. S Ksenijo sva si izmenjaje opisovala vsak svoja doživetja v svoji gvardiji…saj ob menjavi vsak želi čim hitreje v posteljo, ki ti takrat predstavlja svet oaze, kjer ni problemov in ti omogoča spanec…Bil sem prepričan torej, da je vse mimo. Že sem sušil zgornji del jadralne obleke, samonapihljiv varnostni jopič, brisal kokpit ipd. Nebo je bilo skoraj povsod čisto, no ja, samo še en čisto osamljeni del črne vlažne nestabilne gmote je ostal….in pas mater ravno v smeri pred nami….«Pa menda ne bova pokasirala še tega«, rečem na glas. »Ma ne rabiš niti rečt«, pride kar samo. Pok bum zagrmi, enkrat dvakrat, trikrat , vse nad glavo in…ne moreš verjet, »spet smo u igri«. Fasala sva še eno čisto pravo nevihto, z vetrom in enormnim enormnim nalivom, da takega še nisem doživel. Ves čas pa grmelo v eno. Vidljivost »0«. Vse to še zadnji osem milj pred Brindisijem…Klel sem na glas in v mislih vpil »ma tolči jebemu ma…,tolči, sekaj, zlivaj….daj, samo daj, ni problem, vse bom zdržal in vsak čas bom v Brindisiju! Veter enkrat zadaj enkrat spredaj, da naju je krepko nosilo iz kurza….

Vse hudo mine. Grmenje je ponehalo, strele ni bilo več, dež se je zlil, morje umirilo, posijalo je sonce….vse tik pred Brindisijem. Kot da me malo zajebava. Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem si nabil sončne očale in ležerno turistično vplul v Brindisi, kao da sem ravno kar prišel »iz kupanja«….in «a što je to bilo dosadno« aaaahhh....!!!!! No malo pred tem sem si dal še duška… »Posadki« sem trikrat en za drugim naročil višnjevo žganje….in vpil »e viva musolini, e viva mafija…Jebiga, saj ne vem zakaj in vem, da so bile izbrane bedaste, a drugih nisem našel, take so same prišle iz mene....moral sem razelektriti še sam sebe…

Za nama je bilo 170 milj odprtega morja. Priznam, da sem bil vesel, da je bilo vsega konec, ampak veste kaj: 

.....V tisti zadnji nevihti sem opazoval prečudovit pogled na Morje. Težko ga opišem, še manj možnosti je bilo za fotografijo. Dež je seveda ubil val…in valovi so postali mehki nežni, kot da bi Morje dihalo. Morska gladina pa, zaradi enormnih padavin, vse naježena od debelih in gostih kapelj dežja. Nikoli drugič ni Morje v takem stanju. In kljub vsemu kar je bilo za nama….ko sem ga gledal ta prizor, sem se spet zavedal…da je Morje neskončno lepo….!!!!.....

 
                        Na spodnji sliki ja prikazana pot, ki je do sedaj za nama, narejena v 3 etapah:

Vrsar - Dugi otok

Dugi Otok - Vis

Vis - Brindisi

Pot, ki do sedaj za nama....

 Nadaljevanje je predvideno po scenariju: Brindisi - Otranto ; Otranto - Grčija (Othonoi) in nato po kapljicah naprej. V Grčiji bom imel urejenejši dostop do Interneta in bom ažurnejši. Vseeno pa poklikajte kdaj sem in napišite kaj. Tako lepo je kaj prebrati...

 

Komiža

Prespim dobršen del dopoldneva. Prvo opravilo, ko se zbudim je »čekiranje« vremena. Berem:

UPOZORENJE

….Na otvorenom moru srednjeg i južnog Jadrana poslijepodne ponegdje udari NW vjetra oko 35 čvorova. Na južnom Jadranu i otvorenom moru ponegdje mogućnost za neverin…

Na misel mi ne pade da bi izplul v tako situacijo. Že dolgo mi je jasno, da 20 vozlov in več  zunaj na odprtem pomeni nekaj drugega kot v priobalnem pasu….

Lenobno poležavava v kokpitu. Kako paše. Čas je za vse »pomembne rituale«…kavica…branje, pisanje, predvsem pa….kaj je lepšega kot sedeti v kokpitu v senčki, »uz bevandu«, barka pleše sem ter tja…pred tabo je kulisa Komiže….ne rabiš niti glave obračati in samo opazuješ svet, ki se vrti okoli tebe. To je menda edina situacija na svetu, v kateri zdržim nekaj minut pri miru…Sam sicer trdim, da bi tako lahko sedel pri miru v neskončnost, Ksenija pa pripomni, da več kot 3 minute ni šans, ha ha….

Te skromne, ozke in visoke Komiške hišice in ljudje, prikovani na Otok. Prebrati je treba knjigo Senka Karuze »Kamera obscura«, v kateri opisuje problematiko življenja na otoku, ki je za njih malo manj romantično, kot si mi predstavljamo.

Ko pomislim na Komiške ljudi, mi pride na misel še na doživetje. Nekaj let nazaj sem ob »Jabuki«, otoku daleč stran od obale, ves začuden opazoval ribiške barke in ribiče vprašal: »Kaj to daleč vi lovite…???« in so mi ponosno odgovorili. »Da, da…to samo mi, Komiški ribari. Vsi ostali love izpred kuče…«

Tako, gremo nazaj v akcijo. Ko to pišem (22:40), sva privezana na carinskem pomolu in čakava policaje. S kapetanijo sem opravil že popoldan. Na vprašanje, kakšen so moje (regularne obveznosti) ob prihodu nazaj, ko bodo že Evropejci, mi je brez sramu mirno odgovoril….«E, to još nitko ne zna…."Za crkent!" Tri dni pred vstopom EU oni pa še niso dobili navodila, kaj bi z nami…Bravo!

………………………….

Ob cca 2:00 načrtujeva odhod proti Palagruži in naprej do Viesta. Preko Jadrana v Italijo torej. Nekaj časa ne bo javljanja, ker bom brez internetnega signala. Nič panike torej.

Se slišimo torej iz druge strani Jadrana!

Dugi otok - Vis (Komiža)

Jutranji skok v vodo, zajtrk, kavica s prijatelji, malo klepeta, in še eno pivce in že si mahamo v slovo...

Jadrnica "Marina"

Izplujeva ob dvanajstih. Današnja etapa je: Dugi otok - Vis. V Komiži se bom kljub vsemu odjavil, da ne bi bilo kakšni problemov. Res da bo Hrvaška čez nekaj dni v EU, a zdaj še ni.

Danes imava na razpolago tipični maestral, ki se hitro preusmeri v močan severozahodnik, kot posledica krepitve greben anticiklona. Jadrava odlično, dolgo časa s hitrostjo 7 vozlov. Hitrost rabiva. Danes je pred nama nova »porcija skoraj 90 milj. Jasno je, da močan NW veter prinese visoko morje. In sva ga kmalu tudi res deležna. Pogled nazaj je naredil suho grlo, kepo v želodcu in »stisnil rinček«, ha ha. Če sem še včeraj omenjal srebrno in zlato morje, je pa za opis današnjih pogojev primeren zgolj izraz »svinjsko« morje. Za krmo ni bil val, za krmo je bil »zid«. Vrhovi valov so se podirali v eno. Pogled v okolici je dajal občutek zimsko pokrajine, saj je bilo vse belo od razpenjenih valov…

Kapitanov kotiček z navigacijo v samotnih nočeh...

Šestdeset milj sva prejadrala. Severozahodnik, ki je »vlekel« do devetih zvečer, je po kratki pavzi zamenjal NE veter in začela se je druga etapa današnjega rodea po visokem morju. Daleč zunaj, kot sva bila, sva seveda spet »pokasirala« visok val, zdaj v bok. In sledila je noč, polna prelivanja Morja preko barke in skrbi, da se ne bodo razmere še poslabšale…

Ob 4:30 zjutraj sem vesel, da pred sabo vidim Komižo. Privežem se na prvo prosto bojo napišem še za blog in utrujen hitim spat.