Petek
12.julij
Včeraj sva takoj po prihodu v Poros šla v akcijo, da
rezervirava Rent a car! Lani smo neskončno uživali v vožnji s skuterji po Krfu,
letos želiva spoznati notranjost Kefalonije. Veva da je silno gorata, zato se
žal morava odločiva za avto. In ko bi vsaj imeli kakšen buggy, pa čeprav mi vso
frizuro, zjaha…a ha ha ha. Vse kar lahko rezervirava je »Getz«. Ok, pa Getz!
Najin Getz za en dan! |
Menda že za tretjim ovinkom po prevzemu avta
zavijeva stran iz običajne poti in jo užgeva v notranjost, v »ta prve
vukojebine«. Valjda se gremo avtohtonost…Po nekaj kilometrih zmanjka poti, jaz vztraja
naprej, a vse bolj se mi zdi, da je tu samo še za »frezo«. Ksenija se v krču
drži za armaturo in ima že vse bele členke na rokah. »Getz« spoznava, da z nama
ne bo hec…Divje poskakujemo po ostrih kamnih. Potem se spomnim besede »Greexona
ob prevzemu avta….«Drive carefully…izgubljeni ključi in presekane gume niso všteti
v zavarovanje….«
Pas mater…..pa kako mora mene vsak v trenutku
prečitati…???
Nadaljujeva z vožnjo ob zahodni strani Kefalonije.
Ponaša se z vrsto velikih plaž, pogled z vrha je zanimiv, ni pa to motiv najinega
najema avta. Pozno dopoldan ustaviva v manjšem zaselku,da se osveživa s hladno
pijačo. Lej ga zlomka, imava pa srečo. Naletiva na bufič, ki ga nameravajo
zvečer odpreti. Sva dobesedno prva gosta. Scena pa: zunaj še »štemajo s
Hiltijem«, v notranjosti montirajo omare, saj razen šanka ni skoraj še nobene opreme….a se nihče
ne sekira. Kaj sekira….gazda z družbo že veselo prepeva ob kitari…..uuuuuu to
bo še hud dan. Seveda naju povabijo na otvoritev, ki bo ob 22:00, midva pa
resno »grizeva«. Avto morava vrniti šele jutri…A naj? Pol ure kasneje sva že
sprejeta v družbo, ki prepeva…in prepeva in to same Grške domače. Kakšen ponosen narod. Vseeno se zahvaliva za
pijačo, del častijo in greva naprej….vsake toliko pa si rečeva: »to bilo
doživetje….«
Nadaljujeva z vožnjo in si ogledujeva vse kar se nama zdi zanimivo in tega ni malo.
Samostan Ag.Gerasimou |
Vožnja poteka "zelo enakomerno....". Garmin vsake toliko sporoča: "Ko bo možno polkrožno obrnite".....Na tablah piše pogosto "samo v grabljicah", Ksenija pa meša levo in desno.... Krasno!
Sledi vendarle etapa v notranjost, a po sprejemljivi cesti, ne »po markacijah«. Odločiva se nacionalni park »Ainos«. Po tablah sodeč, je ureditev financirala Evropa…investirala pa je 3 mio Evrov…«A naj kaj komentiramo?« Pot se konča 1618 m visoko….prav berete 1618m! Zelo lepo je urejena, ob obeh robovih vzorno izvedeno odvodnjavanje. Postavljeni so koli za zimske razmere, kar poleti seveda nekako komično gledati. Verjetno pa so si gospodje iz Evrope mislili: »če jih mi ne bomo zapičili, jih Grki ne bodo nikoli…« Verjetno je nekaj resnice v tem. Vse povsod so table ki opozarjajo bogastvo flore in favne na tem področju. Srečuješ koze…seveda je greh vse to opazovati iz avta…ne pa biti na peš turi.
Zrak je svež, gorski, pravo olajšanje in osvežitev. Na mnogo odsekih
so urejeni prostori s klopcami za odrasle in igrali za otroke….samo nikjer ni nikogar,
da bi počival ali se igral. Na nekaterih mestih so urejana izvrstna razgledišča,
spet s klopcami. Lahko skoraj pljuneš v morje, ki je dobesedno pod tabo. Lepo
res lepo in zanimovo.
Sicer pa je poleg turističnega namena, področje namenjeno
tudi telekomunikacijskim (civilnim in vojaškim) napravam…tako velikih krožnikov
še nisem videl…Na enem od vrhov pa je očitno astrološki observatorij.
Pozno popoldan se vračava v dolino…zadnje kilometre »v
leru«…kakopak…Jaz ne bi bil jaz, če ne bi še nič dotankal bencina, ker »kao se
še nič ne mudi«, ob prevzemu pa sva prejela »eno črtico« tanka…
Komentar Ksenije je menda pričakovan…..«Sem ti rekla….«
Ni komentarjev:
Objavite komentar