Preko Jadrana (BRINDISI - VIS)

Petek, 19.julij

8:00   Dotočiva goriv in že zapuščava Brindisi. Etapa bo dolga cca 170 milj, računano po karti, v praksi pa vemo kako je to. Verjetno prideva v Komižo na Visu v soboto zvečer, kjer nas bodo čakali Nejc, Matej Urška in še kdo na barki "TAVEUNI".....Nova barka z novim kapitanom Matejom. Barka je dobila ime po enem od Polinezijskih otokov....vendar kapitan še nima "kikle za okoli riti..."

15:00   Od dvanajstih naprej že orcavo jadrava. Zamišljena taktika je razvidna iz spodnje karte….in je: če bo le možno orcati ob Italijanski obali proti Viestu in se tako izogniti gostoti tranzitnih ladij ponoči. V višini Viesta narediva bordado v desno, po čim krajši poti prečiti tranzitno območje in nato poskušati čim višje proti Visu….
 

Planirana pot in pozicija ob 15:00

Vse to pa so seveda zgolj pobožne želje. A ob karti vetrov, se to zdi dokaj verjetno. Res pa je, da si ne moreva privoščiti počasnega premikanja.

Za enkrat je dobesedno sanjsko. Nikjer nikogar…Za čuda se tudi Italijanske obale, kljub bližini ne vidi….samo Morje… Morje okoli in okoli…Morje, ki ob tem postaja okrogla ploskev…Kako lep je meni ta prizor in kako ljubi občutki ob tem. Jadral bi tako v neskončnost!
 

Dobivava veter bolj iz severa in kar ne morem verjeti, da res napredujeva v zamišljeni liniji. Hitrost jadranja je sprejemljiva, 4.8 vozle. Med jadranjem je lažje stabilizirati argolo s privezom (nadomestek pokvarjenega avtomatskega pilota) in tako sem spet »mobilen«. S Ksenijo sva dogovorjena za neprestane menjave na krmilu, saj bo potrebno zdržati teh skoraj 170 milj »na žgance«, kot sem rekel. Ona je svojo gvardijo pošteno oddelala in zdaj spi, jaz pa goljufam s privezom…Ponovno berem knjigo Braneta Grubarja »Kam? Drugam!«…sorodna duša…

Ženske se pa res zmeraj znajdejo...poglej ti njo, kako kormilari...

18:00  Veter upada, morava dodati motor. Glavno jadro še pomaga

19:00  Pripraviva si  večerjo; solata in pečene hrenovke. Eh, figa…zdaj ko mora biti eden ves čas na krmilu če jesti ne moreva skupaj.

 

Meni je na Morju vse lepo, še plesnov paradajz...

20:00 Ksenija nastopi svojo gvardijo. Na krmilu bo predvidoma do 1:00 zjutraj. Spremenila sva taktiko. Ne greva ob obali do Viesta, iz razloga, da tako ali tako ni vetra…Če že morava motorirati, želiva po čim krajši poti, zato voziva v kurzu direktno na Vis. Slabša stran te odločitve je, da bova hitro v kurznem področju tankerjev in ostalih velikih ladij in bova v tem področju tudi dlje ostala. A ni kaj….to je sestavni del prečenja Jadrana. Nama v prid je, da je lune že zelo veliko in da je s tem tudi lažje opazovati dogajanje in »bližnja srečanja….«

Spim…in se zbudim..pa spet zaspim in tako naprej….Kakšenkrat me Ksenija pokliče za »kozultacijo« kaj naj naredi….«ker se veliki brat« ne sekira za najino prisotnost v tem področju…Miru mi ne da tudi dejstvo, da postaja Morje tudi vse bolj valovito. V prednji kabini me prematava ko opico. Obeta se živahna noč…

Sobota 20. julij

01:00  Komaj dočakam svojo gvardijo. Običajno nimam problemov s tem, Kseniji popolnoma zaupam in svoje termine prespim kot polh. Tokrat pa sem zbujen še predno me moja posadka pokliče. Ksenija ob predaji pove, da je niti za trenutek ni matral spanec, ker toliko prometa kot ga je bilo v teh urah, še nisva imela….Krasno!  Lep poligon sem izbral…

02:00   Jaz imam več sreče, mene »napadejo« samo tri velikanke in še to imam srečo, da take vrste, pri katerih takoj lahko opazim barvo pozicijske luči in vem v katero smer gre. Ena je bila tipa, kot se hecam »Las Vegas«, kar pri meni pomeni veliko turistično »kruzarko«, ki je osvetljena kot božično drevesce, veš samo, da je vse bližje, nimaš pa pojma v katero smer se giblje…

Kot prikazni se pripeljejo ladje mimo tebe...

 

3:30    zdi se mi, da me tišči….

3:40    nič več se mi samo ne zdi, ampak vem, da se mi mudi lulat….Ksenija spi in zasluženo počiva, jaz pa ne smem spustiti iz rok argole (krmila). Kaj naj naredim?

3:50  delam se da se mi ne mudi in razmišljam, kako bi zadevo rešil

3:55   tišči me že tako, da moram skoraj s prsti »na vrhu« tiščati, kot na »šlaufu za vrt zalivat….

4:00     »posc...« se bom….

4:03    šine v glavo rešila ideja…..Kapitan potegne iz hlač nož (priporočam Leatherman _Skeletool :)), odreže prazni bibitki, ki je na »dohvat ruke« grlo….in ..tečeeeeeeeee…….aaaaaaa…….blaženost. Predno izpraznim vsebino v morčita….bibitko še malo podržim v rokah…tako lepo pogreje….

A ni to bila vrhunska ideja? A ni to vrhunska improvizacija za take priložnosti? Vem, vprašali boste:   » Kaj pa punčke?« No problem…za njih isto, samo da bibitki ne rabiš odrezati grla….. a ha ha ha ha!

Komaj dočakam dan. Malo po tretji zaide luna in vidljivost je sedaj bistveno slabša. Sonce vzide ob 5:30. Zdaj mi je še bolj jasno po kakšni pogojih se voziva….valj je kar spoštljiv.

8:00  Dvigneva jadra, prvo kratico glavnega in skrajšano prednje….Še vedno sva v višini Viesta. Mater, pa kdo je ta italijanski škorenj tako dolg naredil ? Nimava kaj,  kot maksimalno orcati. Barko pošteno nagiba in preliva. Včeraj sem skakal še nag, danes pa kompletna jadralna obleka…Vetra je za štirico (4 bofore), valovi pa so, tu zunaj sredi Jadrana mnogo večji kot bi bili v priobalnem delu. Vse se peni okoli barke. V notranjosti pa leti vse po zraku, kar ni na svojem  mestu…

Jutro pričakava v popolni bojni opremi. Čaka naju orca

 10:00   Počasi se mi slika v glavi jasni. Za j…sem! Ni bil prav, da nisem realiziral plan, kot sem ga v startu imel. Morala bi do Viesta. Imela bi boljši izhodiščni kot zjutraj., ko je pihnil NW. 

 

Pozicija ov 10:00

Privoščila bi si lahko lepo jadranje….tako kot sem ga predvidel (budalo). Tako pa v poziciji,v kateri sva nabijava maksimalno orco. Ob velikem valu pomeni to nenehno zabijanje in zmanjševanje hitrosti. Ugotoviva preprosto dejstvo:.manjka nama en dan. Zdaj bi bila edna pravilna odločitev spremeniti plan, ni iti na Vis, ampak na Lasto. Vendar, dogovorjena sva s najinim Nejcem in ekipo, da se dobimo na Visu in dejstvo je, da morava naslednji dan v Trogir…Najin dopust na Raci se izteka, Vinko in Sonja (solastnika Race) pa prihajata na menjavo.

Veter kasneje rahlo oslabi, tudi val se poleže. Realnost je, da rabiva hitrost, da prideva še v znosnem času zvečer v Komižo. Morava si pomagati z motorjem.

Utrujena sva, dopoldan ugotavljava, da ima Ksenija v nočni izmeni 5 ur za sabo, jaz pa 7.  Pred nama pa je še cel dan do noči…..ko krmilo ne bo smelo biti za trenutek brez ene od najinih rok…56 milj imava še do Visa. Če bi imela čas bi bila danes edina pravilna odločitev Lastovo. Do tja bi super jadrala in imela samo še 31 milj….Ni kaj. Za nama je doooolgo potovanje. Zdaj veva, da je prioriteta samo še urnik….

15:00  Po zgledu radijske kolumne »Zapisi iz močvirja«, ki se vedno začne z »Sedim v močvirju in razmišljam…« nadaljujem z opisom svojih občutkov:

Sedim ob krmilu, kot »Kristus na križ pribit« in razmišljam:

Jasno, nimam kam. To je moja gvardija in obsojen sem na držanje »argole« (ročica krmila)  in krmilarjenje. Avtopilot je pač krepnu…Sedim in mirujem….in to jaz, ki imam vedno »mevle v rit« in sto idej. Mene so »najdel«, da mirujem….

In se spominjam: Enkrat v tem dopustu…ne več kje in kdaj, vseeno. Nisem se počutil »top«. Nič me ni razganjalo…Nisem vrtel muzike, nisem skakal po barki in kar je bil dokončen znak bolezni….niti špricer mi ni šel….Sedel sem v kokpitu in bil tih, kazal Kseniji rdeče pikice po telesu…Skratka nenormalno umirjen sem bil in ugotavljal, da sem verjetno zbolel....Ksenija pa je izjavila, da je blažen mir pred mano, da sem vsaj enkrat normalen, o rdečih pikicah pa, da jih ima ona na moj račun marsikdaj….

Izkazalo se je, da sem na kratko prebolel manjšo virozo…Dan kasneje, ko sem navil glasbo in si odprl Mythos je bil Ksenijin komentar jasen: »Zdrav si!«

In v teh dneh, ko sem pribit na krmilo….se počutim, kot da mi imel virozo…

 

19:30   Šest milj pred Komižoooooo!!!!!! Spijeva še eno nostalgično "OUZICO"

Pred Komižo si nazdraviva še enkrat nostalgično z OUZO...

21:00    Priveževa se na bojo.....te doooooolge etape je konec, najinega letošnjega potovanja pa še ne čisto.

Večer preživimo skupaj s posadko "TAVEUNI" v kateri je tudi najin sin Nejc. 
 

 Povabljena sva na večerjo v viško "Jastožero...."  Doživela sva pravo kulunarično razvajanje, ki bi si ga sicer težko privoščila....

.....marinirani inčuni, karpačo tune, gof v marinadi, hoba v solati za hladno predjed; škampova juha, školje na buzaro za toplo pred jed,  jastog na žaru in hlap s testeninami "na crno", kot glavna jed......in vrhunski vinček.....a joj a joj a joj kako vse slastno..... /hvala TEVEUNI za vse/!

Pogled pa je uhajal ven, k skoraj polni luni....misli so sem in tja pobegnile k samotnim nočem....

V noči med sredo in četrtkom sva izplula iz Krfa. Včeraj, v soboto, sva priplula do sem, do Komiže....Ko sva stopila na trdna tla se nama je tako majalo....da sva se skoraj morala prijeti za zid....
   

Otrantska vrata (KRF - BRINDISI)

Četrtek 18. julij

7:10      Eh…Grške vode v tem trenutku lahko gledava samo še izza krme. Do sedaj sva prevozila 38 milj. Do mesta Otranto jih je ostalo še cca 43. Verjetno sva trenutno že v mednarodnih voda. Lahko bi snel Grško zastavico, a nočem. Ure sem že prestavil za eno uro nazaj in zdaj imamo zopet isti čas….Se počutim, kot bi me kdo klofutal in postavljal nazaj v realni svet…

Nočni del je bil kar pester. Ožina med Grčijo in Albanijo se je zdela še ožja kot podnevi. Brez elektronske navigacije bi bila težka. Sprva sem vozil malo bolj stran od Grške obale, a sem se čez hip zavedal, da sem dobesedno na Albanskem dvorišču. Nimam pojma kakšen je v resnici tam režim. Pogled na karte pove, da se v Albanijo višje…v višini Brindisija, vstopa po vodi samo po dveh predvidenih koridorjih, sicer pa gre za področje »kjer so očitno še možne mine..« 

 

Ob Albanski obali v višini Brindisija, očitno ni vseeno, kje vstopiš...

Povečava karte pove, da gre za možne ostanke min...

 Vem, da imam elektronske karte že stare in kar ne verjamem temu, vendar imam tudi papirnate, nove, z datumom 2012 in na njih so iste oznake….kar ne moreš verjeti. Ponoči so na nekaterih mestih na Albanski obali svetili močni reflektorji…

Na najožjem delu, med Albanijo in Grčijo, ampak res v trenutku, ko sem bil na najožjem delu, zagledam kar ne enkrat pred sabo turistično ladjo, vendar mi ni predstavljala oviro. A pogled nazaj, je skoraj »nafilal hlače….:))))« Za mano se je od nekje pojavila tista ta velika, potniška ladja, točno v mojem kurz, saj kje pa naj bi glede na ožino sicer šla. .Jasno je bilo, da za prehitevanje nima dosti maneverskega prostora, zato sem dobesedo za 90^o spremenil kurz jaz…Tako blizu se pa še nismo vozili. Očitno so me videli na radarju, saj je hip za tem vame posvetil močan reflektor, da me je skoraj »v rit speklo«….«Mater vam cigansko«, sem momljal in se kot štrukelj valjal po valovih izza brazde….

 

Ko sonce iztegne svoje prve lovke...je prebedena noč pozabljena....

 Pogoji plovbe so pričakovani. Vetra malo, ali skoraj nič, vsekakor premalo za konkretno napredovanje. Popoldan vendarle pričakujem NW in ne bi rad čakal tu na sredi Otranta, zato hitiva z motorjem. »Pa pejva spet mal Lahe pogledat, kaj se pa zamudiš«.

Sicer pa so prisotni doooolgi mehki valovi,spominjajo na oceanske. Pravzaprav imaš občutek, da Morje diha in ne valovi...

Barka je nenehno v gibanju, valovi trenutno še ne predstavljajo oviro pri plovbi. Bodo pa možgani konkretno »preplajhani«…

Tako zdaj grem pa spat! Ksenija prevzema stražo! Popoldan spet kaj dodam, če bo kaj signala. Že sedaj, ko sva skoraj na sredini Otrantskih vrat sem presenečen, da je. 

12:30  Za sabo imava 64 milj in pred sabo do luke Otranto še cca 20. Kako vabljivo…Razum prevlada, plan spremeniva in spremeniva kurz v smeri Brindisija. Tako je pred nama še več kot 50 milj…

 Večer pred startom sem varianto Otranto ziheraško predvidel, ker sem pričakoval popoldan postopno jačanje NW vetra in s tem višine vala. Ni čisto tako. Vetra je zelo zelo malo, vala sicer ni malo, vendar kot sem že napisal, zelo dolg in mehek. Ocenjujem, da je bil vrh vala od naslednjega vrha oddaljen cca 10-15m. Kakšno mehko gibanje. Kako bi bilo lepo se dvigovati in spuščati po valu v smeri »pol krme«….Mater….ves čas govorim, da je potrebno iti proti jugu in ne proti sever, ha ha…

13:00  Spet poskušava jadrati. Možno je, samo hitrost pade na 2.3 vozle, to pa je nesprejemljivo za najin »timing« in  pot, ki je pred nama.
 

Adijo Grške taverne....pozdravljeni makaroni....pas mater...

 14:00   Crkne avtopilot (no to je pa res »za crkent«…). Ni videti možnosti odprave okvare, pred nama pa danes še 47 milj in nato še preko celega Jadrana. To se bova še »naguslala na žgance«

18:00    Ne premakneva in ne premakneva se od Otranta. Zdaj mi je dokončno jasno na tem področju so zelo močni tokovi. Log (ki je sicer umerjen) kaže da voziva s hitrostjo 5, GPS pa pove, da je realno naše premikanje samo 3,5 ali pa še manj milje na uro…Na karti spodaj prikazujem to področjem za kjer ugotavljam že drugo leto, da so zelo močni tokovi.

Tu imam lastno izkušnjo, da so tokovi močni proti jugu, sicer pa ugotavljam, da je dejstvo, da pri plovbi proti severu ob Italiji predstavljajo oviro tokovi....Sem vendarle naredil napako, da nisem šel ob Albaniji...?

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Petek, 19. julij

 

00:30   Pristala v Bindisiju, ob črpalki. Z nama je 25 ur plovbe in 120 prevoženih milj. Ksenija se izkaže spet kot izjemno potrpežljiva in ure preživi na krmilu….Poskušala sva improvizirati avtopilota z vrvmi, kot smo včasih že počeli. Jasno, saj gre nekaj časa, a ne v živahnem morju. Šele ko ti crkne avtopilot se zaveš, kaj v osnovi plovba brez elektroni je….jaz pa, kako sicer non stop skačem po barki in imam polno opravkov….

Improvizirava avtopilot...katerega še najbolje nadomesti "mamapilot"...

Na koncu se nama je zdelo, da ne bova nikoli prišla v ta Brindisi. Ta Italijanska obala se res vleče kot kurja čreva. Po pristanku se Ksenija takoj spravi spat, zasluženo. Jaz pa spijem še en Mythos v slovo od Grčije…