Ob koncu potovanja…

 ….skoraj mesec dni nazaj je bilo. Vse je bilo še pred nama. Nisva imela izdelanega scenarija načina potovanja do Grčije. Odločitve naj bi bile sprotne, vse v odvisnosti od pogojev. Madonca…kar na enkrat sva imela občutek, da se drugi od naju poslavljajo…ha ha…Hvala Petra in Bogdan za pet litrov »ta bel'ga«, kot popotnico…vsi špricarji so bili polni misli na vaju, hvala Nataša in Matjaž…višnje so bile v prvem hladnem tednu kot radiatorček…

Vrsar – Dugi otok, je bila prva etapa. V Saharunu naju čaka barka »Marina«, na Premudi je »Electra«, »Joy« je na Silbi….z vsemi bi se z veseljem srečala, a naju žene naprej. Pred nama je toooooliko milj in midva bi tako rada prišla v Grčijo čim bolj zgodaj, da bi bilo še čim manj turizma. Druga etapa je Saharaun (na Dugem) – Komiža na Visu. Uffff. Severozahodnika je bila na koncu polna kapa. Za nama so valili »res svinjski valovi«, kasneje je vžgala burja in prelivala preko boka. Spomnim se, kako sem bil ob pol petih zjutraj vesel Komiže, vesel proste boje, našel še trohice energije, da sem vam napisal na blogu in se »sesipal spat«. Kratko in sladko je bilo »zabušavanje« v Komiži. Naslednjo noč, pravzaprav zgodaj zjutraj, sva že jadrala proti Palagruži…Policaj je »doktoriral na najinem primeru« in nama preprečil obisk Palagruže….halo policaj….si še srečem? Jaz te še vedno pošiljam v …..saj veš kam. Spremenila sva prvotni plan in jo »povprek mahnila« preko Jadrana, vse do Brindisija. Ksenija je med svojo gvardio imela »video« (ves čas gledala bliskanje), jaz pa »avdio«. Grmenje….strele…vse se je dogajalo neposredno v najini okolici, nad najinima glavama. Ni prijetno, res ni prijetno….in vse to se je dogajalo na področju velikih ladij…..vidljivost je kasneje, ko sva bila deležna enormnih nalivov, padla na nulo…..Za crkent….A kot vedno je posijalo sonce in midva sva se že sprehajala v Brindisiju. Lažem, nameravala sva se sprehajati. V resnici sva pojedla samo pico in šla direktno nazaj na barko….spat. Samo spanec in počitek naju je zanimal, za nama je bilo 170 milj odprtega Morja, popestrenih s srečanji velikih ladij in tesnobnostmi ob nevihtah….

Čakal naju je še en skok, skok preko Otrantskih vrat. Spet sva se odločila za direktno varianto…Brindisi – Othonoi, en od dveh prvih Grških otokov. Kako sva letela…»kot bi naju s fračo ustrelil v rit«, ha ha. Očitno sva bila že navajena visokega vala, noč je bila pravljična, krmna luč je osvetlila razpenjeno morje…..Vse je bilo pod kontrolo, imela sva primerno skrajšana jadra…Log je kazal hitrost sedem, uauuuuu gremo gremo Grčijaaaaaaa, Othonoi….. prihajavaaaaaaaa. Dneve nazaj sem se zavedal in priznal, da je v resnici v meni prisoten  kanček skrbi….Barko moram pripeljati v Grčijo….tam bo uživancija, za nazaj pa se bomo sekirali kasneje. Milje pred prvim Grškim otokom, v temni noči in valovitem morju, polno belih pen…. je v meni vse popustilo. Sproščen sem bil v  tistem rodeu, da nisem sam sebe poznal. Užival sem neskončno….

Srečanje z zanimivim Grkom s dolgo debelo kito las do pasu….»Jasas Babis!«, spomni se nas od lani….Začenjava Grčijo, zdaj bo »Take it slow«….Po Krfu se sprehajava kot poznavalca, nasproti Lavkasa, uživava v »odpuljeni sceni«…pokrajini z zlatorumenim požetim strniščem in drevesom ob obali, ki ima nenormalno široko krošnjo….Kakšen prizor, filmski….Provansa, Toskana…katera pokrajina je podobna tej….? Na Jacquelinovi plaži se mi zazdi, da se bodo vsak čas odprla modra vrata snežno bele stavbe…Kitare in grška glasba na Mourtosu…plesalki na Paxosu…nemirna noč na Itaki… kaj se je res toliko vsega dogajalo??? Vožnja v notranjosti Kefalonije in fantje v bufiču, ki so ga tisti dan šele odprli, midva pa sva kot prva gosta bila deležna »dopoldanske generalke«….malo malo je manjkalo, da se nisva tja zvečer vrnila…Več kot tisoč šesto metrov visoko sva opazovala Ionsko Morje, ki je bilo pod nama…

Tako hitro so minili ti dnevi v "Ionski Grčiji", deželi s smaragdno zelenim in turkiznimi barvami Morja v zalivih in neštetimi klifi z "luknjami" v vznožju....predvsem pa v deželi s prijaznimi ljudmi....

Potrebno je bilo razmišljati o vrnitvi. Vreme je bilo stabilno, a dokaj močnim severozahodnikom. Spet so bila na vrsti srečanja nočnimi morami, velikimi ladjami. Ksenijina gvardija je bila pestra, ni bila osamljena….Vmes sem se zbudil tudi sam, pogledal ven in se prijel za glavo…kot bi vrgel na dvorišče koruzo in pridejo vse domače pa še sosedove kokoši….

….noč je…zbudiš se pred nastopom svoje straže. Barka poskakuje in nabija v val. Halo, do kdaj še…? Začneš razmišljati kaj vse se lahko pripeti….Veliko vsega se lahko zgodi…ni čudno, da je za odprtomorsko plovbo predpisan rešilni splav….odganjaš vse misli…nič se ne sme zgoditi…nič…niti naključja ne….pa vendar….spomniš se na »Ciao«….zunaj pa je noč…Vstaneš, oblečeš se, natakneš  rešilni jopič, vpneš vponko v zato predvideno mesto…in prevzameš svojo stražo in ti je lažje. Tisto, kar se je v prednji kabini slišalo kot boleč pok, zunaj ni več nič posebnega. Ni časa misliti na to kaj vse se lahko zgodi, tu sredi Morja, kjer si tako majhen in nebogljen je treba zdaj delati…

Odpove avtopilot. Od polovice razdalje Krf – Brindisi in naprej vse do konca, cca 320 milj, prevoziva vse na roke….aaaaaaa…..to si bova menda zapomnila za večno…A zapomnila si bova tudi večerjo v Viški Jastožeri….pa vse girose, oktopuse, grške solate, musake…mater, kmalu bi pozabil na Mythos in Ouzo…  

Letošnja Grčija je za nama....in za nama je cca 1100 Nm (preko 2000 Km). V primerjavi z lansko, je bila zahtevnejše, a vse težave se pozabijo in ostajajo samo še spomini na lepo….in ko sem pri lepem, še o blogu…

….V neizmerno veselje mi ga je bilo pisati. Združeval sem veselje do pisanja in veselje do fotografije, vse ob zaljubljenosti v Morje…Statistiki obiskov skoraj ne verjame, ker je številka tako visoka….a vaši odzivi komentarji in pisanja po mailu so dali vedeti, da vam je bilo zanimivo spremljati vse. Kako lepo je bilo prebrati:

"Ravno prav vetra iz ravno prave smeri, malo vala in dosti ulova, kopico čudovitih zatonov, svetlo luno in spremstvo delfinov, pa še kakšno lepo presenečenje zraven. Vse to sem stlačila v steklenico in jo zaupala najhitrejši mehiški doradi. Naj vaju čim prej najde!" (Jasna Tuta; "Calipso")

Tistim, ki še oklevate pred odločitvijo za podobno pot pa: »Odidite nanjo…odidite, ko boste vedeli, da ste dozoreli zanjo. Jadran ni Ocean, vem. A vem tudi, da si tam na sredini, ponoči, tako hudičevo majhen, sam in ranljiv…

Zdaj priznam….mi je težko, ko je s to zadnjo objavo ta blog zaključen in se poslavljam. Na nek način smo potovali skupaj….Bilo je lepo!

Ksenija - Gregor